Preden začnemo s postavljanjem vedenjske diagnoze in kasneje terapije, moramo definirati kaj reaktivnost sploh je. Reaktivnost je sposobnost hitrega odzivanja (na dražljaje iz okolja).
Najlažje to ponazorimo kot “vedenjsko alergijo (tipa 1)”. Osebek prehitro in sčasoma vse bolj burno odreagira na nek dražljaj v okolici, za katerega misli, da ogroža njegov obstoj. Zelo podobno se odziva tudi naše telo, ko pride v stik z alergenom. Seveda patofiziologija ni enaka in je primerjava zgolj karikatura.
Naraven odziv
V naravi bi bil momentalno tak način odzivanja osebka zelo učinkovit, če bi se šlo za njegovo preživetje, vendar telesno takšen način odziva troši veliko količino energije s sprožanjem akutnega stresnega odgovora znova in znova. Ta preide v kroničen stres in telo osebka sčasoma zboli. Posledice se čuti na fizični, emocionalni in psihični ravni.
Vendar, psi, ki se odzovejo na situacije, ki jih naša družba dojema kot nepomembne, označujemo za reaktivne. Najpogostejše in najmanj sprejemljivo za nas so agresivni odzivi psov na druge pse in/ali ljudi.
Etiologija
Vzroki za reaktivnost psov so lahko zelo različni. Vsem vzrokom pa je skupno to, da organizem nekaj preobremenjuje. Pa najsi bo to strah, frustracija, pomanjkljive ali pretekle slabe izkušnje, bolečina, bolezensko stanje itd.
Vedno, brez izjeme, morate najprej ugotoviti, zakaj je pes reaktiven- vzrok in se šele nato lotite metod(e) prevzgoje.
Metode odpravljanja reaktivnosti
Poznamo veliko različnih metod odpravljanja reaktivnosti. Žal pa zaradi našega pomanjkanja časa, nepotrpežljivosti, pomanjkljivega znanja, zavajujočih informacij preko spleta in hitenja, še vedno prevladujejo metode, ki psom tekom prevzgoje povzročajo bolečino, nelagodje ter vzbujanje strahu.
Večina takšnih metod odpravi le zunanje, vidne »simptome« in nikakor ne vzroka. Tako se trenutno čustveno stanje psa v resnici le potlači in vzrok še poglobi.
Ukazi
Prehitri, pretirani odzivi vsakega psa, brez izjeme, spravijo v stres. V telesu se sproži fiziološka reakcija, na katero pes nima zavestne kontrole. In ker sam ne more vplivati na (svoj) odziv, lahko človek še manj. Z učenjem ukazov, kot so »sedi«, »čakaj«, »poleg« ipd. reaktivnosti NE moremo odpraviti, zgolj zavremo zunanje izražanje in poglobimo težavo. Pogosto s takšnim načinom povzročimo še dodaten stres, negotovost, frustracijo ali jezo, saj se pes počuti nemočnega proti dražljaju, ki mu vzbuja neprijetnost. Učenje poslušnosti nima nikakršne povezave s prevzgojo reaktivnih psov.
Preventiva je boljša od kurative
Eden od prvih in najpomembnejših ukrepov za odpravljanje kateregakoli neželenega vedenja, je onemogočanje, da bi pes to vedenje izvajal. Pri reaktivnih psih to, žal, pomeni izogibanje vsem tistim dražljajem, na katere se pes prehitro in pretirano odzove. Pes je lahko reaktiven na zelo različne situacije, osebe ali predmete, kot so: psi, avtomobili, kolesarji, tekači, otroci, mačke, ptice,..itd.
Vsi poznate rek »navada je železna srajca«. Ko nam neko vedenje pride v navado, ga izvajamo avtomatizirano, o njem zavestno ne razmišljamo vsakič znova in postanemo v njem vse boljši oz. ga utrdimo, mar ne?
Bistvo pri izvajanju vsakega vedenja psa je, da večkrat, ko ima pes možnost izvajati (neželeno) vedenje, bolj vedenje utrjuje in težje ga posledično odpravimo. Lahko rečemo, da postane »grda navada«. Odziv na dražljaj postane podzavesten, pes ga sam ne more kontrolirati in lahko pride celo do generalizacije, kjer se kuža enako odziva na podobne dražljaje in/ali situacije.
Poleg tega, vsak incident reaktivnosti, zelo hitro »šokira« telo in ga preplavi s stresnimi hormoni. In ko je pes pod stresom, se težje uči ter koncentrira.
Varnost in možnost izbire
Že pri vzgoji mladičkov bi morala biti občutek varnosti in možnost izbire na prvem mestu. Žal pa je še vedno v ospredju predvsem učenje ukazov, spodbujanje vznemirjenosti in omejevanje na različnih področjih.
Če pes negativno reagira npr. na druge pse, mu želimo seveda pokazati, da je lahko bližina psov nekaj prijetnega. To dosežemo s primerno razdaljo, na kateri se reaktiven pes, v prisotnosti drugega psa, še vedno počuti udobno. Udobno pomeni, da nanj ne reagira, ne beži, se ne zaganja, laja, celo renči ali nepremično strmi. To je razdalja, na kateri se je sposoben učiti, mirno opazovati in se primerno odzivati. Žal pa si lastniki te razdalje včasih težko predstavljajo, saj je primerna razdalja za enega psa lahko le nekaj metrov, spet za drugega pa več 10 metrov stran.
Ko je pes dovolj sproščen na neki razdalji, le-to počasi zmanjšujemo, dokler ne pridemo do točke, ko je kuža sposoben prijetne interakcije z drugimi psi.
Zdravstvene težave
V preteklosti se o zdravstvenih težavah, kot možnosti vzroka, skoraj ni govorilo. Danes ugotavljamo, da sta bolečina in/ali bolezen zelo pogost vzrok za razvoj reaktivnosti psa.
Splošni veterinarji žal ne moremo biti 100% podkovani z vsemi informacijami tega sveta, zato imamo na voljo tudi druge veje specializacij, ki lahko zelo hitro odkrijejo bolečino pri psu in jo tudi pozdravijo. To so npr. fizioterapija, laserska terapija, kiropraktika, akupunktura, …
Psu omogočite občutek varnosti, možnost izbire, sprehodi naj bodo vedno namenjeni psu in ne vam, naučite se in spoštujte pasjo komunikacijo. Tako bo kuža bolj sproščen in se bo lažje sposoben učiti novih stvari. Celostna obravnava reaktivnega psa je nujna za dolgoročen uspeh.
V kolikor potrebujete strokovno pomoč, pišite na info@pasjauniverza.si.
