Kaj točno pomeni oz. kako jo razumemo?
Možnost izbire se začne že pri mladiču in nima nikakršne povezave z dominantnostjo psa nad človekom ali izbirčnostjo psa. To nikakor ne pomeni, da psa razvajamo ali izvajamo permisivno vzgojo in mu je vse dovoljeno oz. nima omejitev.
Monopol nad psom
Ste se kdaj poskusili postaviti v kožo psa?
Nekaj dejstev, ko si izberemo psa: mi se odločimo, v kakšnem domu bo živel, bo živel zunaj ali notri, kako pogosto bomo šli na sprehod z njim, kako dolgi in kakšni bodo sprehodi, s katerimi aktivnostmi se bo ukvarjal, kdaj, kaj in koliko bo jedel, kje in kdaj bo spal, kaj, kdaj in Koliko bo žvečil ( če sploh), bo tujcem dovoljeno božanje oz. poseganje v psa, bo imel družbo drugih psov, Koliko časa in kje bo preživel sam, kdaj in kje bo opravljal potrebo, itd.
To so najpogostejše omejitve, ki jih lastniki postavijo, še preden mladiček pride sploh v nov dom. Ena najhujših nebuloz že pri mladiču, je konstantno ponavljanje povedi “vzgoja mladiča se začne že prvi dan, ko pride v nov dom”.
Ko ima pes možnost izbire v neki situaciji, ki zanj seveda ni nevarna, mu v prvi vrsti pomaga, da se sam začne spopadati oz. odločiti o nečem, kar mu posledično povečuje samozavest.
Vse prevzgoje psov, kjer je pravi vzrok strah, bi morale imeti v “program” vključeno tudi možnost izbire. Takšni psi so največkrat negotovi, plašni, z zelo nizko samozavestjo.
Možnost izbire oz. samostojnost odločanja, daje psu boljšo sposobnost obvladovanja/ spoprijemanja v življenju in okolju. To pomeni, da več kot bomo psu dali izbire, boljši bo pes postal v samostojnem reševanju problemov. Psi so se sposobni popolnoma sami odločiti o zadevah, ki se tičejo njih, samo pustiti jim moramo! Še enkrat, naj poudarim, da ves čas govorimo o stvareh, ki za psa niso življenjsko ogrožujoče, saj smo konec koncev še vedno lastniki odgovorni za njih.
Več kot raziskujemo in samostojno rešujemo probleme, tako ljudje kot psi, boljšo samozavest imamo. Enako velja za ljudi- če nam ni dovoljeno nič početi, imamo manj izkušenj, pri socialnosti oz. druženju itd. Sedaj, v “pokoronskem” času, imamo že velik problem tudi pri majhnih otrocih v vrtcih, ki so bili izolirani in so manj socialni, saj so bili prikrajšani za učenje temeljnih socialnih veščin in predvsem izkušenj.
Kako v praksi izgleda možnost izbire?
- Spanec in počitek – kje in kdaj se pes odloči (odrasel pes potrebuje približno 12- 15h spanca na dan ( odvisno od starosti živali), mladički tudi do 20h spanca na dan)
- Koga bo pozdravil ( človeka ali psa )
- Kdo in kje se bo psa dotikal/o, če sploh ali celo dvignil/o v naročje
- S kom se bo igral (vsak pes ima v svoji odrasli dobi določene prijatelje, s katerimi uživajo in pse, ki jih sicer tolerirajo, a si bližnjega stika ne želijo. Enako velja za nas, tudi ljudje se ne maramo družiti z vsakim, ki ga srečamo)
- Dolžina sprehoda ( tu je največji problem še vedno sprehod mladiča, ki je skoraj vedno predolg in prenaporen. Mladiček začne kazati miritvene in celo stresne signale, ki jih lastnik največkrat ne prepozna in začaran krog je sklenjen )
- Kje se bo sprehajal ( če pridete na razpotje v levo in desno stran, pes hoče v eno smer, vi v drugo, ni absolutno nobenega razloga, da vztrajate v svoji smeri)
- Opravljanje potrebe ( to ne pomeni, da psu pustimo, da opravi potrebo kjerkoli v hiši, temveč, da psu omogočimo, da gre na potrebo takrat, ko mora in ne takrat, ko mu mi to dovolimo )
- Kje, kdaj in kako dolgo voha ( ena največjih sprememb pri psih, ki so zelo pod stresom, je možnost sprehoda na dovolj dolgem povodcu in možnost vohanja, dokler si to sami želijo). Vohanje psa umirja!
- občasno vsaj 2 različna obroka ponudimo naenkrat in pes sam izbere
- vsaj 2 različni žvečiljki naenkrat ponudimo
Vedno in povsod? - Nikakor!
Ko dovolimo psu početi, kar želi, seveda to ne pomeni vedno in povsod. Ne bomo pustili, da koplje luknje na tujem vrtu ali teče po cesti, skače po ljudeh in drugih psih, itd. V življenju imamo pravila in prav je da jih imamo, saj bi brez njih vladal kaos. Vendar znotraj omejitev in pravil lahko ustvarimo veliko svobodne izbire.
Lahko psu nadenemo udobno oprsnico, dolg povodec in gremo na sproščen sprehod. Ko se kuža ustavi, ker nekaj voha ali opazuje, se ustavimo tudi mi in čakamo. Lahko se umakne, če ne želi stika, lahko se igramo z igračo, ki je njemu takrat najljubša, dovolimo, da na sprehodu koplje luknjo, se valja po tleh, hodi, teče ali stoji na miru, ga spustimo s povodca na varnem kraju in naj prosto teče kolikor želi, ko je čas obroka, mu občasno ponudimo vsaj 2 različna obroka in naj si pes sam izbere kar mu trenutno paše jesti ali pa izbere med 2 ali več različnimi žvečiljkami,… Možnost izbire NI, da psu damo obrok ali ne ali pa da ga instrumentalno pogojujemo ( prisotnost oz. odsotnost kazni/ nagrade ).
Kaj se zgodi, če pes nikoli nima možnosti izbire?
Definicija lepo vzgojenega psa je danes precej popačena oz. si jo vsak malo drugače interpretira.
Pes spada v kriterij lepo vzgojenega psa, če se lepo vede vedno in povsod, po naših pričakovanjih in brez pomisleka izpolnjuje vsak naš sleherni ukaz.
Sama imam doma psico, ki sodi v takšne kriterije, a ko pride do samostojnega odločanja, je nemalokrat popolnoma izgubljena. Lahko rečemo, da je popolnoma odvisna od mene. Da sem to spremenila, je trajalo kar nekaj časa, a je v določeni meri uspelo.
Če narekujemo vsako dejanje našega psa in mu v življenju ne dajemo izbire, bo postal popolnoma odvisen od nas. To pomeni, da ne bo znal in ne bo sposoben razmišljati sam zase ter sam sprejemati dobrih odločitev. Takšna nesposobnost vodi tudi v občutek nemoči, saj pes nima nobene kontrole nad svojim življenjem.
Malo v razmislek...
Spet želim, da se postavite v kožo psa in pomislite, kakšno je življenje, če nam nekdo ves čas narekuje, kaj naj počnemo. “sedi”, “ lezi”, “čakaj”, “hitreje hodi”, “daj tačko”, “hodi poleg levo”, “ ne vohaj”, “ zdaj pojej”, “stoj”, bodi tiho”, “daj glas”,… če bi tako ravnali s človekom, bi to označili verjetno za zlorabo, pri psu pa temu pravimo vzgoja?
