Vse pogosteje opazujem mimoidoče ljudi, ki gredo na sprehod s psom. Na podlagi opazovanega, predvsem v Ljubljani, sem opazila, da prevladujeta 2 tipa ljudi, ki gredo na sprehod s svojim psom. Prvi tip ljudi gre s psom ven, ker pač mora, medtem, ko gredo s psom pred hišo / blok na travnik, največkrat na dolgem povodcu, da kuža opravi potrebo, medtem ko le-ti zatopljeni tipkajo po mobitelu in čakajo, da gre pes sam od sebe naprej. Hodijo za njim in se počasi nevede pomikajo naprej. Bolj malo se z njimi aktivno ukvarjajo ali jim kaj ukazujejo. Taki tipi lastnikov, so največkrat označeni kot »slabi« lastniki, v smislu ne posvečanja pozornosti in ukvarjanja s psom večino časa tekom sprehoda.
Potem imamo drug tip lastnikov, ki so zelo zagreti za sam sprehod in psu nekaj ukazujejo ter nagrajujejo na vsakem koraku. Hoja je največkrat razmeroma hitra, ustavijo se za zelo kratek čas, če je res nujno in psa poskušajo motivirati za vsako malenkost, v kolikor pozornost ni namenjena samo njim. Takšen tip lastnikov je v očeh večine ljudi nemalokrat označen za »odlične« lastnike, ki bi morali biti ( po mnenju večine lastnikov ) zgled vsem drugim.
Poseben tip ljudi so starejši ljudje z majhnimi kužki, ki fizično ne morejo več hitro hoditi in je nemalokrat tudi majhen pes precej hitrejši od lastnika. Največkrat opazim, da medtem, ko se kuža na sprehodu ustavi in voha po tleh ter zbira informacije preko olfaktornega sistema, starejši lastnik ravno dohiti svojega psa in kuža gre počasi spet naprej. V kolikor pa psa prej dohiti, stoji poleg njega in čaka, da se ta pomakne naprej. Bistvo vsega je da se nobenemu nikamor ne mudi.
Nemalokrat poslušam nestrpne lastnike mladičev in adolescentov, kako so oni aktivni in so si takšnega psa izbrali, zato, da bo pes hodil z njimi okoli. In velikokrat jim je težko dopovedati, da tako mlad kuža ni ne psihično ne fizično dovolj zrel za takšne podvige. V kolikor greste zelo pogosto na fizično naporne aktivnosti, kdaj pa kdaj psa raje pustite doma, saj to za psa NI SPREHOD po njegovih merilih. Za mladičke so sprehodi še bolj omejeni.
Prepogosto videvam lastnike, ki gredo tečt s svojimi pesjanarji na povodcu. To nikakor ni primeren sprehod za psa! Če ste reden rekreativen tekač, pojdite tečt sami in si psa ne kupujte samo zato, da se lahko fizično utrudi z vami vred. Velika razlika je v prostem teku psa, ki si ga sam regulira in se ustavi, ko sam želi ali pa je privezan na povodec, kjer nima absolutno nobene možnosti izbire. Ne bodite leni in pojdite s svojim psom na sprehod umirjeno. Posebej bi rada opozorila na ravnanje z brahicefaličnimi pasmami, predvsem v vročih obdobjih leta, kateri imajo anatomsko ne ustrezen respiratorni sistem in za tek nikakor niso primerni. Žal še vedno videvam posamezne primerke, ki hodijo celo na tek s takim psom, kateri imajo že modrikaste jezike, kar je zanesljiv znak pomanjkanja kisika. Psu zagotovite prosti tek, kjer je varno in ga z ničemer ne spodbujajte k teku.
Res je, da so psi visoko socialna bitja in je druženje njihova esencialna potreba. Psu je dovolj, da je poleg, ko se nekaj dogaja, tudi če je zgolj opazovalec in ne sodeluje aktivno. In rad bo šel z vami v hribe, na morje ali samo do trgovine- v resnici bo rad šel kamorkoli z vami, ker psu ni pomembno, kaj počnete z njim, temveč da ste z njim. Ni potrebno, da ga ogovarjate ( to je le bonus za njih ), največkrat jim je dovolj že samo dotik, masaža, božanje.
Upam, da smo dovolj psihično zdrava družba in opozarjanje na puščanje psa v avtu v vročih obdobjih leta, ni posebej potrebno.
Če se vrnemo na zgornja tipa ljudi in pomislimo na samo dobrobit psa. Kateri tip lastnika je v resnici bolj zadovoljil osnovne potrebe psa? Tisti, ki je označen kot »slab« lastnik ali tisti, ki je največkrat označen za »odličnega«, saj ga pes vedno in povsod brezpogojno uboga ter vedno nekaj počne?
Sprehod bi moral vedno biti v prvi vrsti namenjen psom in ne lastnikom. Lastniki imamo svojo hitrost hoje in življenja, psi pa svojega. Ker živijo z nami in smo njihovi zakoniti skrbniki, jim tako ali drugače reguliramo potek življenja vse do smrti. Zato jim zagotovite kvaliteten in ne kvantiteten sprehod!
Najpomembnejše stvari so prikazane tudi tukaj. Takšen sprehod bo sicer trajal dlje časa in boste naredili krajšo dolžino sprehoda kot ste ga navajeni sicer, a opazili boste, da bo pes prijetno utrujen.
Sprehodi s psom naj bodo vedno bogate izkušnje za pasja čutila, ne pa zgolj kopičenje kilometrov.
Slab oz. stresen dan
Če imate slab, stresen dan ali pridete iz službe slabe volje, lahko naredite s sprehodom več škode kot koristi. Takrat vam gre vse na živce, hitro se razburite in posledično je takšen sprehod samo nočna mora za psa, zato ga, v kolikor ni res nujno npr. da mora pes obvezno na potrebo ven, raje preskočite ali pa pojdite na zelo kratek sprehod oz. ga preložite, ko boste boljše volje. Pes ne razume, zakaj ste vi slabe volje, vidi samo vaše trenutne odzive.
V kolikor imate možnost skupnega sprehoda z še kakšnim pasjim prijateljem/i, s katerim/i se vaš kuža razume, pojdite skupaj na umirjen, počasen sprehod, kjer bo pes imel možnost opazovanja, raziskovanja in vohanja. Naj bo sprehod sproščen dogodek, kjer psu ne boste konstantno nekaj ukazovali in bo moral nekaj početi z vami. Seveda lahko občasno naredite kakšno vaje z njim ali trik, a naj se to zgodi zelo redko. Psi so radi v družbi drugih živih bitij. Tudi tisti, ki imajo vedenjske motnje; le, da je izbira pasje družbe pri takšnih psih precej okrnjena.
Imam delovnega psa, ki je bil ustvarjen za delo
Sama imam že nekaj časa v življenju posebno rubriko psa, ki ga verjetno vsi poznate, in sicer delovno pasmo, a je istočasno tudi družinski pes. Takšen »tip« psov je danes najpogostejši, saj so različni pasji športi postali nadvse popularni. Ljudje si izberejo visoko energijske pse za tekmovanje v nekem pasjem športu in istočasno želijo v prostem času zgolj ljubljenca. Pes ve, kje je »delovni teren«, se pravi prostor in oprema in v njem se sčasoma sproži Pavlov refleks ( ne, to ni slinjenje 
). Nadledvična žleza začne delati s polno paro, še preden se je karkoli sploh zgodilo. Vsak trening predstavlja za psa stres, takrat se sproščajo enormne količine kortizola in adrenalina v krvni obtok in telo je v visoko vznemirljivi fazi, pripravljeno za »beg ali boj«. Koliko časa bo toleriral trajanje in moč stresa, je odvisno od posameznika. Ne dvigujte psom stresnih hormonov prepogosto, kar pasji šport vsakič naredi, temveč jim, poleg dela, nudite umirjene sprehode. Kroničen stres povzroča enake bolezni kot pri človeku. Tudi če je delovna pasma, ne pomeni, da ne potrebuje umirjenih sproščenih sprehodov. Še več, takšni psi bi jih morali imeti vedno.
Vzemimo si čas, ko gremo s psom na sprehod. Sprehod naj bo namenjen njemu in vam, kjer se oba lahko sprostita, umirita in zadihata. Če boste vi hiteli, bo posledično tudi pes. Velik del sprehoda pa naj vsebuje prosto raziskovanje, opazovanje in vohanje, ki psu bogati življenjske izkušnje. Nič ni narobe s tem, če greste s psom, ki je fizično in psihično sposoben večjih naporov, za vikend v hribe, vendar naj to ne bo prepogosto. Tako kot človeško telo, se mora regenerirati tudi pasje in zato potrebuje predvsem veliko počitka in kvalitetno prehrano.
Comments are closed.