Študije "alfa" vodij
Študije na ljudeh in živalih so pokazale, da ko skupino posameznikov vodi tip ”alfa” vodja, ki želi imeti vse vire zase in to naredi na način, ki ni spoštljiv do drugih v skupini, potem ostali in sam alfa vodja izločajo več stresnih hormonov v kri ( so bolj pod stresom ). Pri humani študiji na delovnih mestih se je pokazalo, da so delavci na najnižjem nivoju več dni na bolniški in imajo več bolezni vezane na stres. In isto velja za živali z ”ošabnim” vodjo; imajo oslabljen imunski sistem in več bolezni vezanih na stres.
Če se to spremeni oz. ima skupina dobrega vodjo oz. ”očeta”, ki jih posluša, jim pomaga, jih spoštuje, upošteva njihove predloge, čeprav je še vedno na najvišjem položaju, bodo imeli posamezniki v skupini nižji nivo stresa, na bolniški so krajši čas in imajo boljše mentalno in fizično stanje na dolgi rok v humani skupini.
“MOJ PES JE DOMINANTEN”
Ko nekdo reče, da ima dominantnega psa, je le-ta pretirano samozavesten ali pa ima slabe socialne veščine. Npr. takšne pse prepoznamo po tem, da gredo pri srečanju z drugim psom direktno frontalno proti psu brez loka ali dajo šapo oz. glavo na viher drugega psa. To je nevljuden način pozdravljanja drugega psa in ga lahko spravi v težave. Problem preveč samozavestnega psa ni v tem, da si drugega psa podredi, temveč ne pozna drugih možnih načinov pozdravljanja psov, ki so vljudni v pasjem svetu. Lahko karikiram, da mora ”obogatiti besedišče”, ko srečuje in pozdravlja druge pse.
Pse, ki jih označimo za dominantne, imajo pogosto prisotno agresivno vedenje ( zadaj je vedno nek razlog, saj psi ne želijo biti agresivni, ljudje jih s svojimi dejanji prisilimo v to ).
Razumete poved ” agresija pomeni neravnovesje ”? To vedenje ”aktivirajo”, da pridejo spet v ravnovesje. Zato moramo izvedeti zakaj so sploh prišli iz ravnovesja in kako jim lahko pomagamo pridobiti nazaj to ravnovesje ( ravnotežje v zdravju, dostopu do virov, čustvih,..).
”MOJ PES JE PODREJEN”
Ko ljudje označijo psa za podrejenega, je tak pes največkrat plašen ali mu manjka socialnih veščin in se tudi ni naučil drugih načinov kako pozdraviti psa, razen uležat se na tla, po možnosti se še polulat in čakat, da gre pes mimo oz. ga povoha. To spet NISO normalne socialne veščine. Za MLADIČKA, ki gre v nizek položaj, se vrže na hrbet, brez da bi se polulal, je to NORMALNO. Ampak to je faza v življenju, ki jo morajo prerasti! Če to vidimo pri psih starih 3, 4 ali celo več let, to pomeni, da niso razvili socialnih veščin, zato jim moramo pomagati.
Enako je pri psih s tesnobnostjo ali strahom – na neki točki je prišlo do notranjega neravnovesja – in spet to neravnotežje lahko izvira iz zdravstvenih, čustvenih ali okoljskih težav. VEDNO IŠČITE VZROK, NE REŠEVATI SIMPTOMOV!
To, da bo pes, če bo dobil možnost, želel povišati svoj status oz. bo postal dominanten do svoje človeške skupine, je mit.
A vendar, eno od definicij dominance smo spoznali v prejšnjem delu in dominantnost obstaja, je prisotna tako med ljudmi kot živalmi.
”Dominantnost” kot dostop do virov
V gospodinjstvu z večimi psmi, je eden od psov lahko dominanten nad drugim psom v določeni situaciji, ampak se te vloge lahko hitro spremenijo v drugi situaciji. Npr. pes dominira nad hrano, medtem ko drugi pes dominira nad igračo. Moderne hipoteze dominance pri psih, dominantnost definirajo ožje, in sicer nadzor oz. dostop do VIRA/OV ( Overall, 1997 ). Vir je za psa nekaj, kar pes ceni oz. mu pomeni veliko; to je lahko voda, hrana, toplo področje na preprogi, igrače, celo lastnik. Ampak termin za takšno vedenje poznamo- varovanje virov ( pes se vede posesivno z namenom dobiti ali vzdrževati nadzor nad nečem, kar ceni in lahko pokaže znake agresivnega vedenja z namenom, da svoj vir ohrani). Npr. lep primer takšnega vedenja je varovanje posode s hrano – ta aktivnost nima absolutno nobene povezave s statusom v hierarhiji.
Opazimo lahko, da so nekateri psi pri ohranjanju dostopa do nekega vira, bolj učinkoviti kot drugi. Če postavite med 2 lačna psa 1 posodo s hrano, se bo eden od psov konstantno boril na dostop do posode in jedel, medtem ko bo drugi čakal na ostanke. V tej opisani situaciji psa lahko označimo za dominantnega nad drugim psom, v smislu nadzora nad hrano ( ne drugim psom! ).
”Dominantna” agresija
Mnogi še vedno verjamejo, da je pes, ki kaže agresivno vedenje do lastnika, dominanten in poskuša ”dvigniti” svoj status nad lastnikom. ”Dominantna ” agresija se pogosto pokaže v situacijah, kjer je prisoten strah psa, npr. tujec se nagne nad psa in ga poboža medtem, ko pes je svoj obrok, ali pa, ko majhen otrok stisne v kot plašnega psa in se mu nato še nevljudno približa, ali pa kot odziv na lastnika, kateri uporablja fizično kazen v primeru, da kuža naredi nekaj, česar lastnik ni želel. V vseh teh situacijah se pes počuti OGROŽENEGA, kar sproži stresni odziv in stresni hormoni znajo telo usmeriti na 4 različne načine ( vsi so globoko zakoreninjeni v naših in živalskih možganih in so avtomatski odziv, na katerega ne moremo zavestno vplivati ):
- Boj – s pasje perspektive je že 1 ščipanje človeka, ko se le-ta nagonsko umakne oz. odskoči, dalo učinek, četudi kratkotrajen. Ker pes postane vse bolj uspešen s svojimi grožnjami, njegova samozavest narašča in bo postal še bolj agresiven. Govorimo o asociativnem učenju oz. naučeni agresiji ( Brandshaw et al. 2009 ).
- Beg – ta odziv odlično deluje in ga pes VEDNO uporabi, ker nobenemu psu ni v interesu, da se pretepa. S tem tudi iz evolucijskega vidika, porabi tudi preveč energije. Zadeva funkcionira, dokler ga osebek ne ujame oz. stisne v kot. Za nameček se psa še fizično kaznuje, kar še poveča njegovo željo po begu.
- Zamrznitev – tudi to je učinkovita strategija, še posebej v živalskem svetu, kjer je prevelika premoč nasprotnika. To pomeni, da bo človek/ žival stala/ ležala popolnoma na miru, v upanju, da bo nevarnost šla mimo. Verjetno ste že kdaj videli kakšen video, kjer se je manjša žival pretvarjala, da je mrtva. Seveda ta strategija nebo delovala, če je namen lastnika vsakič kaznovati psa.
- Nadomestno vedenje – žival se začne vesti drugače kot bi se sicer, saj želi ugoditi ”nasprotniku”, z namenom, da umiri napeto situacijo. Psi jo velikokrat uporabljajo, bolj poznano kot miritveni signali. Seveda tudi ta metoda ni učinkovita, v kolikor bo pes kaznovan.
Na enega od opisanih načinov se je pes na začetku odzval ( to je največkrat opazen umik že pri mladičku ), a jih ljudje niso razumeli, zato so se zatekli k odzivu boja, ki je vedno efektiven. Pes zarenči ( opozorilni znak! ), človek odmakne roko in učinek je dosežen. Pes se je naučil, da je uporaba agresije učinkovita, zato jo vsakič uporabi bolj pogosto in prej, z namenom, da se izogne situaciji, ki jo drugače ne zna razrešiti.
V mnogih primerih, je nefleksibilnost človeškega vedenja peljala k interakcijam vezanim z agresijo ( Semyonova, 2006 ). In je to logično, saj psi največkrat postanejo agresivni, ker lastnik ne pozna koncepta varovanja vira ali ne zna brati telesne govorice psa ( še posebej miritvenih signalov ).
Se pravi, 2 vidika dominance sta prisotna pri psih:
- Varovanje vira/ov: Pes se je naučil, kako obdržati kontrolo nad določenim virom ( voda, hrana, igrača, človek,..).
- ‘‘Dominantna ” agresija: Lastnik je uporabljal krute fizične metode vzgoje pri psu z namenom, da doseže svoje. Posledično dobimo psa, ki je potlačil čustva in jih v resnici ne zna več izraziti. To pripelje k naučeni agresiji, z namenom, da se pes poskusi braniti.
Udomačeni psi so se zelo spremenili v mnogih pogledih ( tako vedenju kot izgledu ) in ni pravično, da vlečemo vzporednice z volkovi. Psi so se že tako odtujili od socialnih struktur, da so izgubili zmožnost živeti izključno s specifično skupino ( govorimo o isti živalski vrsti ), poleg tega pa imamo danes ogromno pasem različnih oblik, velikosti, tipa dlake, obrazne in telesne morfologije ter vedenja specifična za določeno pasmo, da je logično, da že pri osnovni komunikaciji med različnimi pasmami prihaja do nesporazumov oz. zmede ( Feddersen- Petersen 2008 ). Medtem, ko so volkovi ostali razmeroma enakih telesnih oblik in velikosti skozi tisočletja.
Vse se začne s komunikacijo, zato je pomembno poznavanje telesne govorice IN osnovnih potreb, ki jih moramo zagotoviti psom v človeški družbi.
OPOZORILO!
Da nebo nejasnosti, pravega vedenja moramo psa naučiti, da se izognemo potencialnemu varovanju virov, zato psa naučimo, npr. da na naše povabilo pride na posteljo/ sedežno/ stol in da gre dol, ko to od njega želimo, da na ukaz spusti npr. najljubšo igračo, da ga naučimo, da počaka pred vrati, v kolikor vemo, da je zunaj zanj nekaj potencialno nevarnega,.. A še enkrat, da poudarim, to nima absolutno nobene povezave s statusom psa v družini!
V naslednjem delu bomo opisali najpogostejše situacije, kjer želimo ljudje imeti kontrolo nad psom in s prepovedjo le teh, izkazujemo svojo premoč nad psom.
Ostali viri:
- B. Eaton: Dominance in Dogs: Fact Or Fiction?
- T. Shelbourne: The Truth About Wolves and Dogs: Dispelling the Myths of Dog Training
- C. Drews: The Concept and Definition of Dominance in Animal Behaviour
- M. Bekoff: Social Dominance Is Not a Myth ( https://www.psychologytoday.com/us/blog/animal-emotions/201202/social-dominance-is-not-myt
