Vsi lastniki, ki imate (ali ste imeli) reaktivnega psa, veste, da je življenje s takšnim psom lahko pravi pekel, ne glede na to, kako zelo radi ga imate. Prevzgoje so največkrat fizično in psihično zelo naporne in stresne tako za lastnika kot samega psa. Ljudje imamo različno stopnjo tolerance do nečesa, kar nam ne odgovarja, nas celo sramoti pred drugimi in spravlja v frustracijo.
Največkrat pa lastnik reaktivnega psa poišče pomoč, ko je (neželeno) vedenje napredovalo do te mere, da vsakdanje življenje enostavno ni več znosno.
1. Želimo hitre in učinkovite rezultate
Že samo preko spleta, lahko zasledimo milijon različnih metod prevzgoje reaktivnih psov. Potem so tu še modri nasveti družinskih članov, sosedov, različnih pasjih inštruktorjev in vedenjskih svetovalcev, ki se poslužujejo zelo različnih metod ipd.
Žal ne obstaja čarobna paličica, ki bi rešila vedenjske težave psa čez noč. Kako hitro bo reaktiven pes vedenjsko okreval je odvisno od mnogih dejavnikov, s tem, da pri nekaterih nimamo veliko vpliva.
Velja pravilo, da dlje, kot je neko (neželeno) vedenje pes izvajal, bolj se je utrdilo v njem in težje ga je odpraviti. Zato vedno priporočamo strokovno pomoč že ob prvih znakih reaktivnosti in ne potem, ko postanejo situacije neobvladljive. Seveda pa ne obstaja zagotovilo, da se bo pes ob takojšnjih ukrepih začel že naslednji dan počutiti dovolj samozavestnega in varnega in se nebo več pretirano odzival na dražljaj/e iz okolice.
Tako kot humana, tudi pasja čustva niso “na stikalo”, zato nikakor ne hitite, saj s tem samo ustvarjate pritisk tudi na psa in zadevo samo še poslabšujete. Pes in vi postanete posledično vse bolj zafrustrirani, nezadovoljni in nestrpni. To je najpogostejši razlog, zakaj lastniki posežejo po pripomočkih, ki povzročajo psu bolečino, nelagodje in celo strah.
2. “Ubiti dve muhi na en mah”
Vsi poznamo star rek, ki pravi, da je najbolje opraviti 2 ali več stvari hkrati. Običajno se reaktivni psi pretirano čustveno odzivajo na več dražljajev v okolici naenkrat. Nikakor se ne poslužujte tega reka pri prevzgoji vedenjskih težav. Pes se čustveno “spopada” z vsako (novo) izkušnjo z dražljajem, ki ga spravlja v stres.
Pri nas najprej naredimo analizo vseh težav, kjer se izraža reaktivno vedenje. Usedemo se, zapišemo si na list, kateri so vsi tisti dražljaji, ki povzročijo reaktivnost, kdaj in v kakšnem obsegu jih pes izvaja.
Nato se lotimo tiste težave, ki lastniku povzroča na splošno največ težav v vsakdanjem življenju in jo zlahka inkorporiramo v življenje lastnika.
Držimo se pravila “malo po malo”, kajti v kolikor zastavimo prezahteven, časovno predolg načrt, obstaja velika verjetnost, da mu lastnik ne bo vestno sledil in težavo uspešno rešil.
3. Nepravilna oprema
V kolikor uporabljate pri prevzgoji reaktivnega psa različne pripomočke, ki povzročajo psu nelagodje, bolečino in občutek strahu, boste sicer videli zelo hitre rezultate, ki pa na dolgi rok lahko pustijo hude posledice.
Zakaj? – Ker se čustveno stanje psa nikoli ni spremenilo, temveč samo globje potlačilo njegova prava čustva, ki lahko v najmanj pričakovanem trenutku spet izbruhnejo in takrat lahko pride do še večje fizične in psihične škode.
Pri nas uporabljamo H tip oprsnice in dolg povodec (minimalno 3m), ki omogoča možnost izbire umika, če si pes tega želi, se bolj prosto giba in ima s tem večji občutek nadzora nad lastnim telesom ter lahko komunicira z okolico v svojem tempu.
Psa nikakor NE silimo v določeno smer, hitrost hoje, ga ne dvigujemo ali vlečemo za seboj.
Večkrat kot damo psu možnost, da se samostojno odloči, bolj bomo uspešni pri prevzgoji.
4. Hrana v oblik nagrade
V procesu učenja ima hrana vsekakor svoje mesto, a žal priboljški pri odpravi reaktivnosti zelo pogosto niso dovolj. Bodite zelo previdni pri nagrajevanju reaktivnih psov z namenom spreminjanja čustvenega stanja. Ko pes opazuje dražljaj s primerne razdalje, ga nikakor NIKOLI ne motite s priboljški pred nosom ali drugo obliko nagrajevanja v obliki igre, pozornosti, božanja itd. Zanje je samonagrajujoča že možnost umika in varno opazovanje.
Če boste spreminjali čustveno stanje zgolj s hrano, se pes nebo ničesar naučil, ker bodo takrat njegove misli osredotočene na hrano in ne na učenje z opazovanjem dražljaja. S tem psu odvzamemo možnost, da se uči.
Nemalo psov sčasoma vsakič znova, ko vidi dražljaj, želi priboljšek. Postanejo tako rekoč odvisni od priboljškov oz. v pričakovanju le-teh.
In ker jih lastniki želijo sčasoma ukinjati, v psu raste frustracija, ki lahko preide sčasoma v jezo in tako se vrtimo v začaranem krogu. Poleg tega ne velja vedno pravilo, da pes, ki je pretirano vznemirjen, nebo vzel hrane.
So psi, ki so pod stresom in vzamejo ponujeno hrano (pogosto zaradi vztrajanja lastnika s hrano), s tem pa lastnik nevede nagrajuje stresno stanje psa.
Lastniki, ki so po navodilih pasjih inštruktorjev uporabljali zgolj priboljške kot nagrado, lahko povedo iz lastnih izkušenj, da, v kolikor psa niso pravočasno motivirali s hrano pred smrčkom, preden se je preveč približal moteč dejavnik/ dražljaj, je pes vsakič burno reagiral, kot da nikoli nebi bil na prevzgoji.
5. Kaznovanje
Odzivi reaktivnih psov, se zdijo pretirani le nam; psu v njegovi glavi niso, saj so njegovi možgani odreagirali na situacijo tako, kot bi bila življenjsko ogrožujoča. V trenutku, preden se telo zave, kaj se je v resnici zgodilo, se je že sprožil avtomatski, nezaveden fiziološki odziv, ki psa pripravi na beg ali boj tj. akutni stresni odgovor. Nad to reakcijo nima nihče (ne vi, ne pes) zavestnega nadzora, saj se zgodi, preden se ga zavemo, zato nagrajevanje ali kaznovanje reakcij ni smiselno.
S kaznovanjem lahko dosežemo, da pes navzven ne kaže nobenih znakov. Takšnega psa se bolj bojte, saj se bo tak pes naučil sčasoma odreagirati brez opozorila. Ljudje temu pravimo nepredvidljivost. V vsakem primeru pa kaznovanje krha zaupanje med psom in lastnikom in se pes počuti manj varnega.
6. Obsedenost z nadzorom
Seveda moramo imeti določeno stopnjo nadzora nad psom, a največkrat se izgubi obseg svobode psa znotraj meja, ki jih postavimo ljudje. Ker živijo z nami, v družbi, ki se zelo hitro razvija in jo že ljudje komaj dohajamo, moramo pse naučiti določenih pravil.
Vendar to ne pomeni neprestano ukazovanje in poseganje v psa v čisto vsaki situaciji tekom njegovega življenja. Za psa je to precej frustrirajoče in ga naredi popolnoma odvisnega od nas. Takšni psi pričakujejo od nas za vsako sleherno malenkost ukaz, kako se morajo v tistem trenutku vesti, kar ni zdravo.
Pri nas učimo pse sposobnosti, da se v situacijah, za katere bi si želeli, da se pes pravilno, samostojno odloči ter zna spopasti s težavo.
7. Pretiravanje s preventivo
Lastniki reaktivnih psov z lahkoto sledijo enemu izmed prvih ukrepov, ki je nujno potreben pri prevzgoji psa. To je nujen ukrep, ki omogoči, da se njegovo telo sprosti, umiri in »resetira« tj. da se je sposoben (na)učiti novih vedenj. Namreč vsako vedenje moramo nadomestiti z drugim vedenjem, ki pa naj bo čimbolj podobno naravnemu vedenju psa.
Vendar velikokrat pride v praksi do točke, ko postane vsakodnevno izogibanje dražljajem stalnica. Zahtevnost je pri prevzgoji vsakega psa seveda potrebno počasi stopnjevati, glede na komunikacijo in počutje psa, sicer se pes NIKOLI nebo naučil obvladovati svojih odzivov v stresnih situacijah.
8. Razburjanje nad (neželenim) vedenjem psa
Okolica pogosto še vedno obsoja lastnika in vedenja psov, ki za našo trenutno družbo niso sprejemljiva. Lastnike nemalokrat družina, prijatelji in znanci obtožujejo za neuspeh psa in s tem pahnejo lastnika v vse večjo stisko, sramoto, frustracijo in osamitev.
Vsi tisti, ki pa imate reaktivnega psa, sami veste, da je skrb za takšnega psa hud vsakodnevni napor in vsebuje veliko odrekanja. Zaradi vsega nakopičenega pritiska, lahko tudi lastnik reaktivnega psa kdaj odreagira pretirano, neprimerno, kar le še poslabša situacijo.
Če pes tekom odraščanja ni dobil primernega zgleda s strani drugega stabilnega psa, moramo to vlogo pri prevzgoji prevzeti mi. Če bo pes videl, da se lahko zanese na nas, se počuti varnega, smo samozavestni, ga poslušamo in se odzovemo na njegovo komunikacijo, bo sčasoma ugotovil, da njegove burne reakcije niso več potrebne.
9. Genetika
Ne smemo zanikati dejstva, da se mladički skotijo z izkušnjami, ki so lahko močno vtisnjeni v njihov dedni material. Pri glodavcih in ljudeh, vemo, da se travme dedujejo več generacij nazaj in enako velja za pse. Veliko vlogo imajo že izkušnje v leglu, tako izkušnje mame kot očeta in okolja, v katerem mladiček odrašča in se razvija.
Vemo tudi, da je celo telo travmatiziranih psov bolj pogosto “posajeno” z receptorji za bolečino in posledično psi mnogo hitreje in bolj intenzivno odreagirajo. Zato, žal, čisto vseh reaktivnosti, ne moremo vedno v celoti pozdraviti, lahko pa jih bistveno omilimo.
10. Zdravje psa
Bolečina, bolezen in z njo povezano počutje prihaja vse bolj v ospredje in se ga tudi prepoznava in upošteva. Sami vemo, kako se vedemo, ko nas nekaj boli in psi niso čisto nič drugačni. Nekateri imajo višjo toleranco na bolečino, drugi manjšo.
Nekateri lastniki zelo hitro opazijo nenadno spremembo vedenja, ki je pogosto znak bolečine in ko je le-ta odpravljena, vedenje “čudežno” izgine. Na drugi strani pa imamo mnogo psov, ki trpijo za kronično bolečino, psov, ki so bolečino povezali z nekim okoljskim dejavnikom npr. drugimi psi, ljudmi,…
Prevzgoja psa je proces, ki pogosto zahteva več kot le priboljške in dosledno kaznovanje neželenega vedenja.
Običajno se “nasilne” prevzgoje zaključijo v dveh smereh; ali se pes zapre vase, obupa, postane depresiven ali pa izbruhne nenadno enkrat, ko najmanj pričakujemo. Nikakor pa na takšen način ne gradite dobrega, spoštljivega, umirjenega odnosa s svojim psom.
Da boste imeli zares odpravljeno reaktivnost, se je treba tega lotiti CELOSTNO. Upoštevati je treba življenjski slog psa in lastnika, razumevanje telesne govorice in principov učenja, postopno inokulacijo akutnega stresnega odziva, vaditi umirjanje s psom itd. Ogromno komponent je treba vključiti, če želimo biti uspešni na dolgi rok.
Razne kratkoročne rešitve, ki povzročijo nelagodje, strah ali bolečino psu, zgolj potisnejo čustva še globje in jih zares nikoli ne razrešijo. Tako se vrtimo celo življenje v začaranem krogu brez prave razrešitve problema.
