Eden najpogosteje uporabljenih argumentov in besede pri vzgoji psov, je »motivacija«. Zagotovo ste že naleteli na poved »pes mora biti motiviran, da bo delal z oz. za lastnika«. Če ne naredi, česar si ti želiš, pes ni dovolj motiviran. Psa moraš še bolj motivirati; uporabiti še boljšo hrano. Če še boljša hrana/priboljški ne delujejo, jih zmanjšaj ali odvzemi obrok(e) in ga hrani izključno iz roke čez dan. Vsak dan. Hrano dobi vsakič samo, ko naredi, kar hočeš od njega. Drugače bo ostal lačen.
Mnogim ljudem se to še danes ne zdi sporno. Mnogi si na ta način polnijo svoj egoističen perverzen ego. Nam se ta ideja prikrajšanja in nagrajevanja zdi eden najslabših načinov interakcije s psom. To nikakor NI »pozitivno« treniranje, če vsaj malo pomislite, kako bi se počutili vi na mestu psa. Pozitivno nagrajevanje je zgolj v tehničnem smislu oz. teoriji instrumentalnega pogojevanja kot obliki učenja.
Hrana = preživetje
Zakaj so vsi psi visoko motivirani za hrano? – Ker je to osnovna potreba za preživetje. Vse, kar potrebuje osebek za preživetje, je samo po sebi dragoceno.
Izpolnjevanje le te osnovne potrebe, ki je pogojena z njihovo skladnostjo z vsako našo željo, ni pošteno.
Če si mora zaslužiti vsak košček hrane, to pomeni, da mora biti pes konstantno na preži oz. pozoren, samo zato, da si zagotovi hrano za preživetje!
Kaj in zakaj zahtevate od psa?
Če je edini način, da prepričate psa, da nekaj naredi preko prisile ( v osnovi se gre za grožnjo stradanja ), zakaj je temu tako?
Sami videvamo pri delu ene in iste ponavljajoče se vzroke za težave pri vzgoji in v vseh teh situacijah, samo povečevanje vrednosti nagrad, dokler psu ne ustreza ( in sčasoma verjetno bo upošteval, saj imamo vsi ceno, še posebej, če smo konstantno lačni ), nebo koristilo splošni dobrobiti psa in lahko negativno vpliva nanj.
1. Ali pes uživa v tem, kar zahtevate od njega?
Žal, še vedno, večino treningov psov, še vedno izvajamo zaradi našega ega ali za našo zabavo. Dobro se počutimo, če nam uspe, da pes izvede naučeno vedenje, ukaz ali trik. Imamo tendenco učenja trikov, ki nas razvajajo, namesto učenja življenjskih veščin.
Če pes uživa v tem, kar ga učite in vidi, da je uporabna veščina, zelo verjetno ne boste rabili lačnega psa, da bo sodeloval z vami.
Če pa pes kaže veliko averzijo do nečesa, se zamislite, ali je to res sploh potrebno? Ali obstaja alternativna pot?
2. Ali mu to, kar zahtevate od psa, povzroča nelagodje in bolečino?
Če je temu tako, potem tega nikakor nebi smeli zahtevati od njega. Nehote smo lahko mi razlog za njegovo bolečino. Njihova konstitucija lahko prispeva k temu, da so določeni položaji nelagodni ali celo boleči. Lep primer so hrti, ki ne marajo sedeti. Lahko pa je osnoven vzrok zdravstveno stanje.
Tudi okolje igra pomembno vlogo – bi želeli sedeti na mokri travi pozimi ali na vročem asfaltu poleti? Ploščice in različne lesene površine ( laminat, parket,..) so lahko zelo drseče in pride do težav, ko se hoče pes premakniti. Prisiliti psa, da naredi nekaj, kar mu povzroča bolečino ima potencial poslabšanja kateregakoli spodaj-ležečega zdravstvenega stanja.
3. Je pes pod stresom in se ne more osredotočiti na trenutno »nalogo«?
Stresni odgovor v telesu se proži vedno v istem zaporedju, ne glede na to, ali gre za pretirano vznemirjenost ali strah (preveč pozitivnega ali negativnega). Lahko je razlog preobremenjujoče okolje, prisotnost sprožilcev ali kroničen stresen življenjski stil (premalo kvalitetnega spanca, napačni tipi aktivnosti,…). Če je pes pod stresom, se ne bodo ničesar naučili, zato bi morala biti pozornost na ZMANJŠANJU stresa, ne na motivaciji.
4. Ali pes razume, kaj pravzaprav želite od njega?
Če pes ne razume, kaj hočete od njega, se vprašajte, na kakšen način zahtevate nekaj od njega. Je vaša telesna govorica v nasprotju z vašo zahtevo? Morda morate celotno vajo zgolj razbiti na več majhnih korakov. Je to, kar zahtevate od psa, razumno ali instinktivno iz njegove perspektive?
Tipičen primer je ukaz »sedi« (ali drug ukaz, čigar cilj je biti na mestu, ko gre pes mimo) pri prevzgoji reaktivnega psa na druge pse. Kot prvo, »sedi« je v nasprotju z vsem v telesu, ko je v stanju vznemirjenja. Kot drugo, sedenje je miritveni signal- del pasje komunikacije. Zelo nepošteno je, da pričakujete od njega, da uporabi del svoje komunikacije na ukaz kot odgovor na zaznano grožnjo s strani psa.
Seveda tudi pri nas uporabljamo priboljške, vendar psov nikoli ne učimo nič na prazen želodec.
