Ali lahko otrok in pes dobro ter uspešno sobivata, sodelujeta?
Razmišljamo, da kupimo mladička, čeprav pričakujemo dojenčka.
Slike psov, ki jih otroci objemajo, jahajo, ležijo na njih, jih vlečejo za dlako, ušesa, rep, itd. To so najpogostejše situacije, na katere redno odgovarjam lastnikom psov.
»Pes je pogrizel otroka do smrti.« ali pa »Otrok je utrpel doživljenjske posledice zaradi ugriza psa.« so najbolj šokantni naslovi, ki povzročijo velik pretres javnosti, a nihče se ne vpraša, kako je do tega lahko sploh prišlo.
V tokratnem članku se bom posvetila zelo pomembni temi, saj so prihodnji rodovi ljudi in njihova vedenja do psov prihodnost ODNOSA do živali.
Starši ste v prvi vrsti primarni vzor otrokom že doma, preden le-ta odide iz vašega varnega zavetja v svet, v katerem so tudi naši psi.
Vodja je vzornik
Tako otroci kot pes potrebujejo vodjo- to smo mi odrasli, ki se vedemo odgovorno in preprečimo nevarne situacije, zato da lahko otroci in psi raziskujejo in se učijo v varnem okolju. Psi in otroci potrebujejo nas, da jih naučimo kako se primerno vesti eden do drugega. Žal, ta del ne pride sam od sebe, niti ni prirojen.
Raziskave kažejo, da se zgodi največ ugrizov ali napadov s strani posvojenih psov. Zakaj je temu tako? Psi iz zavetišč oziroma »sveže« posvojeni psi so pod velikim pritiskom, stresom, še posebej v prvih tednih, mesecih, kar lahko sproži odzive, na katere ljudje niso pripravljeni.
V kolikor sprejmemo novega psa v svoj dom, kjer imamo po možnosti že otroke, mu dajmo najprej dovolj časa, prostora ( za umik ), prostora, kjer nihče ne bo imel vstopa in se bo lahko umaknil, ko si bo to želel in bomo njegov prostor spoštovali. Več o pravilnem postopanju s posvojenim psom, si preberite tukaj.
Telesna govorica psa je temelj prepoznavanja zgodnjih znakov nelagodja in stresa psa
Miritveni in stresni signali so TEMELJ, kjer boste odrasli prepoznali, da je psu okoli otrok(a) NEPRIJETNO.
Ko pes že začne renčat, kazat zobe,… ste prepozni. Pred tem je kuža kazal celo paleto miritvenih in stresnih signalov, s katerimi vam je sporočal, da mu je situacija NEPRIJETNA ali se počuti ogroženo.
Zakaj?
Enostavno zato, ker majhni otroci ne razumejo telesne govorice psov, imajo pogosto za pse nepredvidljive gibe, ki jih plašijo, spuščajo »čudne« zvoke itd. Psi pogosto ne vedo, kako se z določenimi situacijami spopasti oziroma kaj v določenem primeru narediti.
Živahno vedenje in nekoordinirano gibanje majhnih otrok pse običajno zmede in prestraši. Negotovost psa pa vodi v nervozo in ta v nižjo toleranco na stres. Znižana toleranca vodi v pretiran odziv oz. reaktivnost.
Vsak pes potrebuje prostor, ki NIKOLI ni dostopen otrokom. Če greste z otroci na obisk, kjer imajo psa, se pozanimajte, kakšna pravila ima njihov pes.
Če vas skrbi ali veste, da je otrok še premajhen, prosite obiskovalce, če lahko psa za čas obiska omeji ali pa jih povabite na obisk k vam, kjer točno poznate pravila.
Otroke čimprej naučite pasjih pravil
To pomeni, da otroku postavite pravila, kdaj psa pusti POPOLNOMA NA MIRU. To bo omogočilo, da bo pes dojel otroka kot nekoga, ki razume »pasja pravila«, se bo počutil bolj varnega in bo kasneje lahko bolj sproščen tudi v bližini otroka.
- Dvigovanje psa (predvsem majhnih pasem in mladičkov)
- Približevanje psu z igračo, kostjo itd. v ustih
- Približevanju psom, ki se igrajo med seboj
- Objemanje, crkljanje in grabljenje psa za dlako, kožo, ušesa, rep, okončine
- Približevanje psu, ko SPI, POČIVA, JE OBROK, PIJE VODO, ŽVEČI, GLODA, LIŽE KOST, IGRAČO, …
- Nikoli psa ne ujame/ stisne v kot oz. da pes nima možnosti pobega
- Ko se kuža na sprehodu ustavi in voha, ga počakate skupaj z otrokom
Kobacaji in zelo majhni otroci
Dojenčki, ki se začnejo plazit, jim vse postane zanimivo. Pri tako mladih osebkih, so zaščitna otroška vratca, ki fizično ločujejo psa in otroka, OBVEZNA, saj je dovolj sekunda, da pride do slabe izkušnje med psom in majhnim otrokom.
Tako boste prihranili slabo izkušnjo tako psu kot otroku.
Samo nadzor ni dovolj
Odrasli morate prepoznati zgodnje znake pri psu, ne biti zgolj priča ugrizu otroka. Takrat je prepozno. Zgodnji znaki so kazanje miritvenih in stresnih signalov. Ko vidite znake umirjeno posezite vmes. In vloga odraslih je postavljanje jasnih mej in tona druženja oz. igre.
Vi določite, kdaj je bilo dovolj in kdaj sta oba, tako pes kot otrok ali katerikoli izmed njiju, preveč utrujen ali preveč napet za nadaljno interakcijo. Odrasli morate v popolnosti, in celoti brezpogojno prevzeti vso odgovornost za dogajanje med otrokom in psom.
Majhni otroci se učijo zakonitosti človeškega sveta
Tako kot mladički, se tudi majhni otroci šele učijo prepoznavati lastne občutke, presojati čustva drugih, učijo se komunikacije svoje vrste, empatije,… Šele v poznih najstniških so ljudje (in pasji mladostniki) sposobni dolgoročnega razmišljanja in predvidevanja vplivov svojih dejanj na okolico.
Zaključek
Sobivanje otroka in psa je naporno, predvsem z vidika vzgoje. Mlajša kot sta otrok in pes, težje je vzpostaviti harmonično okolje. Oba pa sta odvisna od vas in vaših odločitev. In odrasli smo tisti, ki moramo zagotoviti varno okolje vseh vpletenih v interakcije.
