Na individualno vedenjsko obravnavo k nam pride daleč največ srednje velikih in velikih psov, saj predstavljajo veliko nevarnost družbi. Lastniki se pogostokrat prestrašijo, ko pes prvič zarenči na njih ali jih celo šavsne. Enako velja, če pes kaže agresivna vedenja do drugih psov ali ljudi. Običajno se lastnik takoj nagonsko obrambno nastroji proti psu in želi doseči svoje, preko metod, ki psu vzbujajo strah, nelagodje ali celo bolečino. Ko življenje s psom postane nevzdržno in se ga začnejo bati, pa poiščejo strokovno pomoč (…ki je pri nas v Sloveniji žal mnogokrat vse drugo kot strokovna).
Prevzgoja majhnih psov
Kaj pa majhni psi? Kakšen je odziv lastnikov majhnih psov?
Če kažejo agresivna vedenja proti lastniku, se ta, spet, nagonsko obrambno nastroji proti psu in želi doseči svoje, preko metod, ki psu vzbujajo strah, nelagodje ali celo bolečino. Majhen pes se bo zelo redko uprl in običajno popusti ter živi v strahu celo življenje. Ko gre za problematična vedenja do drugih psov, predvsem večjih od sebe in mimoidočih na sprehodu, pa žal, lastnikom, mnogokrat to ne predstavlja problem. Ker je pes majhen, ga enostavno dvignejo v naročje in gredo naprej.
Preden začnemo s prevzgojo psa, mora lastnik razumeti, kako neko situacijo dojema pes v svoji glavi. Ker od tega je odvisna reakcija lastnika in posledično odziv psa.
Postopek uspešne prevzgoje se začne z razumevanjem pasje psihologije.
»Sindrom majhnega psa«
Sindrom majhnega psa (ang. “Small Dog Syndrome”) je izraz, ki se uporablja za opis vedenja majhnih psov, ki se zdi prekomerno dominantno, agresivno ali reaktivno. To vključuje lajanje, zaganjanje, renčanje, grizenje ali zavzemanje za »prevlado« nad večjimi psi ali ljudmi.
V resnici pa sindrom majhnega psa ni medicinsko ali vedenjsko stanje, temveč pogosto napačna razlaga vedenja majhnih psov.
Možnost izbire in nadzor nad življenjem
Ljudje hitro »krivijo lastnike« ali pravijo, da ima pes »sindrom majhnega psa« ali celo, da je »šefovski/alfa«. V resnici pa bi morali bolje razumeti, kakšno je življenje majhnih psov oz. se postaviti v njihovo kožo.
Majhni psi običajno nimajo veliko nadzora nad svojim življenjem – ljudje jih zlahka dvignejo (tudi če tega ne želijo) in prisilijo, da počnejo stvari, ker so majhni.
Vsi ljudje opazijo, če je 30-kilogramski pes zaskrbljen, se ustavi in se noče premakniti ali celo zarenči, medtem ko lahko majhnega psa, čeprav noče in kaže ENAKE ZNAKE, zvlečete ali dvignete. O tematiki kaznovanja psa, ki renči, si lahko preberete TUKAJ.
Majhni psi so (največkrat zaradi lastnikov) velikokrat spregledani zaradi svoje velikosti.
Preobremenjeni od mladička
Majhni psi se pogosto počutijo preobremenjene, še preden se konča obdobje mladiča, in mnogi so prestrašeni že pri štirih ali petih mesecih starosti.
Veliki psi lahko pritečejo in jih podrejo; pri igri so lahko večji, običajno mladi psi, problem, če si 10-krat manjši. Hitro lahko pride do nenamernih fizičnih poškodb, ki pri majhnih psih lahko povzročijo tudi travmo.
Mnoge roke segajo navzdol, da bi jih pobožale, lahko jih tudi dvignejo (ne glede na to, ali jim je to všeč ali ne).
Iz perspektive majhnega psa, je vse veliko/ ogromno in potencialno nevarno. Svet je lahko strašen in preobremenjujoč kraj. Zato ni težko razumeti, zakaj se toliko majhnih psov boji sveta okoli sebe, še posebej pa drugih večjih psov.
Upoštevanje telesnih in vokalnih signalov
Signali majhnega psa, da potrebuje prostor, ker se počuti negotovega ali se celo boji, so pogosto spregledani. Ljudje opazijo, ko velik pes kaže zobe ali zarenči, in mu dajo prostor, medtem ko mnogi ignorirajo enako komunikacijo majhnega psa, ki samo prosi za več osebnega prostora.
Po spletu kroži ogromno posnetkov npr. čivav, ki kažejo zobe in celotno telesno govorico strahu, ljudje pa se temu smejijo. Ni težko razumeti, da lahko nato sčasoma pride do ugriza, če so njihova opozorila prezrta.
Vsak pes bo zelo verjetno enkrat ugriznil, če se ne bo upoštevalo njegovih mej in jasne telesne govorice, ki kaže na strah. Razlika je predvsem v potrpežljivosti psa - nekateri vzkipijo prej, drugi kasneje.
Vzgoja majhnega mladička v odraslega stabilnega psa
Majhni psi pogosto nimajo izpolnjenih svojih vrstno specifičnih potreb – potrebe po prehrani, spanju, raziskovanju, odsotnosti bolečin/e, po družbenih stikih, občutku varnosti,…
Vse to vpliva nanje in njihovo sposobnost obvladovanja s stresorji in zunanjim okoljem.
Osnovne biološke potrebe majhnega in velikega psa so v osnovi enake.
Vzgoja mladička majhne pasme je mnogokrat bolj naporno, saj je potrebnih veliko več previdnostnih ukrepov. Od igre z večjimi psi, do ogovarjanja in poseganja v osebni prostor mladička s strani neznancev in otrok, srečevanja velikih prijaznih psov, ki morajo biti vedno pod nadzorom, zagotavljanja občutka varnosti in zaščite, ko je to potrebno, previdnost pri (tudi) pozitivni preobremenitvi s »prijaznimi« psi…
Zaščita včasih pomeni tudi dvig psa, KO JE TO RES POTREBNO, da zagotovijo občutek varnosti. Tako kot pri vseh psih, je pomembno vzdrževati ponavljajoče, pozitivne in varne nadzorovane interakcije tudi skozi celotno obdobje adolescence.
Največkrat pride do reaktivnih majhnih (in velikih) psov zaradi ponavljajoče mentalne (in tudi fizične) preobremenjenosti.«
Vpliv (epi)genetike
Raziskave so pokazale, da geni, ki vplivajo na velikost telesa, lahko vplivajo tudi na vedenje. Na primer, raziskave na območju genomskih asociacij (GWAS) so pomagale identificirati gene, ki so povezani z majhno telesno velikostjo in specifičnimi vedenjskimi lastnostmi, kot je reaktivnost.
Dokazano je tudi, da imajo nekatere majhne pasme psov genetske predispozicije za določene vedenjske lastnosti, vključno z večjo stopnjo reaktivnosti in strahu.
Raziskave v okviru selektivne vzreje so pokazale, da lahko selekcija na specifične lastnosti, vključno z vedenjskimi lastnostmi, vodi do genetskih sprememb, ki vplivajo na obnašanje. Na primer, nekatere pasme, vzrejene za specifične naloge ali funkcije, lahko kažejo specifične vedenjske vzorce, povezane z njihovimi genetskimi predispozicijami.
Tudi majhni psi si zaslužijo enako obravnavo in upoštevanje kot njihovi večji vrstniki, saj nasprotno, takšni psi zelo trpijo. Če pa potrebujete pomoč pri svojem miniju, se vedno lahko obrnete na nas.
