Si to kar ješ! Zagotovo ste že slišali za to poved, ki na dolgi rok še kako drži. In nič drugače ni pri naših živalih. Še posebej psih. To je živalska vrsta, s katero daleč najbolj tesno sobivamo in smo si jo najbolj »podredili« na vseh področjih.
Urejamo in kontroliramo vse aspekte njihovega življenja od rojstva pa do smrti. Od prostorov, kjer imajo vstop, do spanja, sprehodov, pasje in človeške družbe, gibanja, igre, izhodov za opravljanje potrebe in prehrane. Mi odločamo, kaj, kdaj in kako bo naš pes jedel. In ker imamo takšen nadzor nad njihovim življenjem, smo jim DOLŽNI zagotoviti optimalno bivanje z nami.
Prepričana sem, da vsi lastniki želimo svojim kosmatincem le najboljše. Da nas bodo spremljali čim dlje, zdravi in srečni.
Vendar, dobivam vse več vprašanj na temo prehrane psov, še posebej mladičkov ali pa lastnikov, ki so zamenjali že nešteto različnih tipov komercialne hrane, ker je imel njihov pes določene zdravstvene težave ali hrane enostavno ni želel več jesti.
Torej, kaj je najboljša (pre)hrana za mojega psa? Je to komercialna suha hrana, mokra hrana, surova, kuhana, dehidrirana,…? Možnosti je nešteto in prav tako zelo veliko zmede na tem področju.
V današnjem svetu, polnem različnih informacij in izbire, je najbolj enostavno slepo verjeti v eno resnico. Ene resnice pa žal ni, saj idealne hrane za vse pse in mačke ni. Velika izbira pomeni le možnost, da poiščemo hrano, ki odgovarja našemu psu in našemu načinu življenja.
Tokrat bom predstavila čiste osnove v svetu prehrane, za katere menim, da bi moral vedeti prav vsak lastnik, ki ima psa.
Tekom članka bom uporabljala izraz hrana, čeprav se ta po definiciji imenuje KRMA (=hrana za živali) in se uporablja izjemoma tudi za hišne živali.
Red zveri
Kot predstavniki zveri spadajo psi v skupino karnivorov, čemur je prilagojena njihova anatomija prebavil tj. oblika čeljusti, položaj in oblika zob ter zgradba in dolžina prebavil.
Med mesojede jih uvrščamo, zaradi njihovega genotipa, čeprav so se od udomačitve do danes bistveno spremenili. Za razliko od mačk, potrebujejo manj živalskih beljakovin, njihova prebavila so se v procesu udomačitve prilagodila do te mere, da s prebavo ogljikovih hidratov nimajo težav in jih lahko zato uvrstimo tudi med vsejede.
Prebavila psov
Poznavanje prebavnega trakta naših živali je ključnega pomena pri pripravi obrokov ter pravilnem prehranjevanju, saj se le-ta razlikujejo od človeškega.
Prebava hranilnih snovi se začne v bazični (visok pH) ustni votlini, predvsem mehanska obdelava, saj vemo, da psi hrano običajno goltajo. Ko pogoltne vsebino, le ta pride do zelo raztegljivega eno votlinskega želodca.
Temu sledi tanko črevo, ki je v primerjavi z dolžino tankega črevesja mačk glede na telesno dolžino KRAJŠI, kar nam da vedeti, da je pes vsejed. Daljše tanko črevo je značilno za vsejede.
Drugo dejstvo pa je, da imajo psi v slini prisoten encim amilazo za razgrajevanje ogljikovih hidratov. Vendar je tega encima bistveno manj kot pri človeku. Največji del razgradnje OH pri psih poteka v tankem črevesju, izloča pa ga pankreas (trebušna slinavka).
Hrana nato potuje v želodec, kjer se skladišči in začnejo razgrajevati beljakovine. Tudi tu se izločajo različni encimi, ki razgrajujejo različne nutriente npr. pepsin, ki razgrajuje beljakovine in hormoni, ki regulirajo lakoto ter sitost. V želodcu imajo psi kisel pH ( običajno med 1-2 ), medtem ko je pri človeku pH želodčnega soka nekje med 1,5-2,5. Logično imajo psi nižji pH, saj morajo v naravi prebaviti surovo in potencialno nevarno hrano.
Vendar je treba opozoriti, da se lahko pH želodčnega soka pri posameznih psih in ljudeh razlikuje glede na prehrano, zdravstveno stanje in druge dejavnike (npr. genetika, uporaba zdravil, stres,…).
Kot zanimivost lahko omenim, da pa se vrednost pH v želodcu psa ni bistveno spremenila v študiji, kjer so primerjali skupino psov, ki so jih postili in skupino, ki je dobila obrok suhe komercialne hrane. Podobne rezultate so dobili tukaj.
Nadaljna razgradnja hranil se odvija v tankem črevesju, kjer se razgrajujejo makronutrienti ( torej beljakovine, ogljikovi hidrati ter maščobe ). Tu se aktivno vključijo tudi encimi iz trebušne slinavke (amilaza, proteaza in lipaza ) z drugimi snovmi v obliki »soka«. Maščobe pa pomaga učinkovito razbiti na osnovne gradnike žolč iz žolčnika, ki se preko voda izliva v dvanajstnik (začetni del tankega črevesja).
Tankemu črevesju sledi debelo črevo, čigar naloga je predvsem absorbcija vode in elektrolitov. Seveda ima tudi ta mikroorganizme, ki razgradijo snovi, ki so se izmuznile razgradnji v tankem črevesju.
Želim pa poudariti tudi vpliv zdravega črevesnega mikrobioma, ki dokazano vpliva tudi na VEDENJE PSOV (in seveda splošno počutje).
Pes ni več volk
Naši psi se že zelo razlikujejo od volkov v več sferah in prehrana je ena od njih. Medtem, ko so volkovi lovci, so udomačeni psi pretežno mrhovinarji, ki pojedo, kar pač najdejo v odpadkih, na tleh oziroma kar jim dajemo ljudje. Ker je evolucijsko dobival od človeka tudi hrano rastlinskega izvora in ogljikove hidrate, je postal pes VSEJED.
Ko sem govorila s starimi ljudmi na vaseh, kjer so imeli doma pse – to so bile predvsem kmetije, so mi čisto vsi povedali praktično enake informacije: psi so živeli predvsem od ogljikovih hidratov, saj je bilo mesa še za njih bolj malo. In ker so ga sami redko uživali, so ga bili psi deležni še manj. Dobivali so še nekaj sveže sezonske zelenjave in sadja z vrta. Za briketirano hrano ni bilo denarja.
Ne trdim, da morajo zato psi dobivati pretežno ogljikove hidrate, temveč želim razložiti, kako zelo so se psi prilagodili prehrani danes v primerjavi z volkovi. To trditev podpirajo tudi najnovejše raziskave, ki so pokazale, da imajo psi v svojem genetskem zapisu več genov za encim amilazo, s pomočjo katerega se prebavijo ogljikovi hidrati.
Psi imajo od 4 pa kar do 30 kopij gena za amilazo, medtem ko imajo volkovi zgolj 2 kopiji. Opazne so tudi razlike v aktivnosti encima maltaza, ki prav tako sodeluje pri razgradnji ogljikovih hidratov in je pri psu bolj aktiven.
Če lahko boljše izkoristijo OH (ogljikove hidrate), lahko tudi mnogo bolje absorbirajo glukozo. Glukoza pa je primaren vir energije za vse naše celice.
Zaključek
Vemo, da je prehrana ključnega pomena za zdravje in dobro počutje naših ljubljencev. Telo za normalno delovanje, rast in razvoj potrebuje hranilne snovi, sestava ter hranilna vrednost hrane pa morata ustrezati potrebam živali glede na starostno obdobje.
Idealno razmerje med hranilnimi snovmi za posamezno žival je odvisno od več dejavnikov, kot so splošno stanje organizma, starost, stopnja aktivnosti, reproduktivno stanje, zdravstveno stanje, velikost. Ni torej pomembna le količina hranilnih snovi, temveč tudi njihovo razmerje.
Vsa hranila so pomembna. V količini in kvaliteti.
Če potrebujete našo pomoč pri oblikovanju jedilnika, prehodu na drugo prehrano ali iskanju primerne komercialne hrane, se naročite tukaj.
